Bralna priporočila Goginih avtoric
Prvi pomladni mesec zaznamuje mednarodni praznik žensk – 8. marec. Na ta dan praznujemo ženske v vseh življenjskih obdobjih, opozarjamo na enakopravnost in pravice žensk, praznujemo posameznice v naših življenjih, ki ga na ta ali drug način izjemno bogatijo in premišljujemo o tem, kako je biti ženska v sodobnem svetu.
Ob 8. marcu pa velja izpostavljati tudi izjemne dosežke žensk na umetniških področjih – tudi literarnem. Zato smo ta marec v duhu dneva žena nekaj naših izjemnih avtoric povprašali za njihova knjižna priporočila iz našega obširnega kataloga izdaj, nekoč in danes. Vabimo vas, da preberete njihove odgovore na naše vprašanje: katero knjigo priporočate našim bralkam in bralcem?
Med naslovi se morda skriva kakšen, ki bo pomembno spremenil vaš odnos do sveta ali sebe, saj je vsaka izmed knjig njihovega izbora na drugačen način priložnost za poglobljen premislek, novo izkušnjo, nova občutja.
Mimogrede: nekatere vrhunske knjige na spodnjem seznamu lahko še do konca meseca kupite tudi po posebni akcijski ceni, ki velja na naši spletni strani, saj smo 8. marcu v čast za ves mesec znižali cene knjig avtoric. Tako lahko kupite kakšno knjigo več in odkrijete nove ženske glasove.
NATAŠA KRAMBEREGER
“Ta izziv je čisto preveč zahteven zame: ne morem se odločiti. Obožujem prav vse knjige avtoric, ki jih je možno nabaviti na Goginih policah. Častna. Pri takšnem naboru preprosto ne moreš mahniti mimo, vse so sijajne. Zato, če res hočete eno ime, v teh grozovitih časih najtopleje priporočam knjigo Ob jarkih, ki jo je sicer napisal Navid Kermani, a izjemno prevedla Tanja Petrič. Tudi prevajalke so avtorice, pogosto spregledane, in ta opeka od knjige se mi zdi neverjeten zalogaj,
ki ga je Tanja izvrstno opravila. Prekrasno se bere, vsebinsko pa bi težko našli primernejšo knjigo za ta trenutek.”
TINA PERIĆ
“Izpostavila bi čudovit in pomemben roman Križci, krožci od Jedrt Maležič. V bistvu gre za ganljivo in mestoma humorno pripoved o razpadu in izgubi družine, bolečina ob tem pa je vedno neznosna. Ne glede na to, ali gre za družino s heteroseksualnima ali homoseksualnima staršema. To da gre za za slednje, je samo še toliko bolj pomembno za naš literarni prostor. Pa še prebere se na mah!”
PIA PREZELJ
“Zgodovina je hotela, da v razponu dveh tednov obeležujemo tako praznik žensk kot tudi obletnico začetka najsmrtonosnejše vojne v Evropi po drugi svetovni vojni. Oba datuma druži poklon upornosti in neuklonljivosti, let in desetletij in stoletij pogumnega boja; in prav zato je v teh dneh v roke vredno spet vzeti dela beloruske avtorice, novinarke in nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič, začenši s knjigo Vojna nima ženskega obraza (prevod: Jani Rebec, Goga, 2020). Ta prinaša pretresljiv preplet izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se v drugi svetovni vojni borile na vzhodni fronti (v sovjetski vojski se je borilo približno milijon žensk), pri tem pa upoveduje vse tisto, kar se zdi neupovedljivo.”
SVETLANA SLAPŠAK
“Profesor je končno mrtev: končno ženska avtorica kriminalk, po Maji Novak
Urša Majcen, Vaje z ribo: poetična metla za mite, prav baročna dramatika
Kar od nekod: imam rada fantastično-distopične romane Lucija Stepančič
Dendriti Kalie Papadaki: krasna vivisekcija vsakdana”
AGATA TOMAŽIČ
“Profesor je končno mrtev je knjiga za vse, ki radi posegate po klasičnih kriminalkah – ob branju te se ne boste počutili opeharjene, saj upošteva vsa pravila žanra, hkrati pa boste uživali v nekonvencionalnih likih, ki so izklesani izjemno spretno in so, kot bi rekel Nietzsche, človeški, vse preveč človeški. Kar seveda vključuje tudi hibe in šibke točke, kakršna je recimo pohlep …”
TINA VOLARIČ
“Magnolija. Njena zgodba Lucije Stupica je tiha poezija, ki vztrajno pronica, tipa za odgovori, premika razumevanje, razkriva vezi med časovi, prostori, spomini, ljudmi. Čeprav niso tvoji, so ti nenavadno blizu, kot da so se vanje naselili tudi tvoji predniki, otroštvo, prevpraševanja. To bi lahko bil film, lahko bi bil roman, lahko so pesmi. Prepredene so s tisto poetičnostjo in njenim bistvom, ki ne razlaga, ampak daje slutiti in odpre prostor, kjer ga prej ni bilo. Zbirka pesmi kot prostor liminalnosti: ko se ta razprtost na koncu zapre, vemo več.”
