Igor Harb: “Trudil sem se napisati optimistično znanstvenofantastično zgodbo”
Ob izidu romanesknega prvenca priljubljenega filmskega kritika in prevajalca Igorja Harba, ki ga poznamo tudi kot enega izmed gostiteljev žanrskega podcasta O.B.O.D., smo mu zastavili nekaj vprašanj o tem, kako je zasnoval napeto in prepričljivo ljubezensko zgodbo med svojima glavnima junakoma, mladima astronavtoma, ki se v daljni prihodnosti znajdeta na urjenju v vesoljskem centru Planica. Julija in Frank sta si zelo različna, a se tekom romana, ki je znanstvenofantastična pripoved o skrivnostni misiji na Mars, zaljubita in skupaj odpotujeta med zvezde. Dobesedno. Roman je šele prvi del nove serije, ki jo snuje avtor in je prava žanrska poslastica. Avtor ga bo predstavil na konvenciji NMN in 9. junija v ljubljanskem Konzorciju.
Zakaj ravno žanr, kako je nastajal roman in kdaj smemo pričakovati nadaljevanje? Več izveste v spodnjem intervjuju.
Poznamo vas kot odličnega prevajalca znanstvene fantastike in enega od ustvarjalcev žanrskega podkasta O.B.O.D.. Kaj pa vas je najprej pritegnilo k žanru, ste ga brali že od nekdaj?
Ja, že od nekdaj sem navdušenec nad žanrom, predvsem nad znanstveno fantastiko. Zmeraj me je pritegnila možnost uvajanja povsem novih, samosvojih konceptov, ki lahko razširijo samo idejo zgodbe in njen pomen – in to že od Julesa Verna, prek Franka Herberta in Williama Gibsona, pa do sodobnih mojstrov, kot sta Martha Wells in Arkady Martine. Moram pa poudariti, da me je sodelovanje v O.B.O.D.-u še dodatno spodbudilo k preučevanju žanra in njegovem razumevanju.
Zakaj ravno žanrska književnost, kaj na njej vas tako nagovori?
Pri znanstveni fantastiki gre v prvi vrsti seveda za fantastiko in še nikoli zamišljene ideje, a še bolj zanimivo se mi zdi tisto znano reklo, da ZF nikoli ne slika prihodnosti, temveč odraža sedanjost. Šundovske podobe pisanih atomskih raket iz ZF-ja sredi 20. stoletja so prikazovale upanje za svetlo prihodnost, ravno tako kot je temačnost Dekline zgodbe prikazala strah pred prihodnostjo, ki se je takrat začela razvijati pod Reaganovo konzervativno revolucijo.
Vaš roman je tako znanstvenofantastičen roman kot tudi romanca. V njem spremljamo urjenje dveh astronavtov v vesoljskem centru v Planici, ki ju združi skrivnostna misija na Mars. Potem se tekom zgodbe do ušes zaljubita. Kaj je bilo najprej? Ideja za roman o osvajanju vesolja ali ideja za ljubezensko zgodbo?
Najprej je bila ideja za kratko zgodbo, ki bi prikazala, kako naj bi človek potoval od egipčanskih piramid do Marsa in tako metaforično zaobjel celotno civilizacijo. Nato sem ugotovil, da za potrebe naracije potrebujem vsaj dva lika, nakar sem se domislil, da je najboljša zgodba ljubezenska zgodba. Takrat sem se spomnil na film Richarda Linklaterja Pred sončnim vzhodom (Before Sunrise) in to je bila moja odskočna deska za romanco.
Vaš roman se dogaja v daljni prihodnosti, takrat je marsikaj drugače kot danes, predvsem pa zelo kritično orišete posledice našega malomarnega odnosa do okolja, ki vodi v potopljena Miami in Benetke, pa dejstvo, da so zeleni gozdovi redkost. Kakšno vizijo prihodnosti bomo srečali bralci in bralke v vašem romanu?
Trudil sem se napisati optimistično znanstvenofantastično zgodbo, ker menim, da je čisto preveč distopične ZF, in – kar je še hujše – ta pogosto ne deluje kot opozorilo, temveč kot navdih za najslabše oziroma najbogatejše ljudi na planetu. Vseeno si ne zmorem zamisliti prihodnosti, ki bi povsem ignorirala to, kar se dogaja z okoljem, saj je jasno, da je globalno segrevanje vse večji problem, in da ga človeštvo ne rešuje. Kljub temu sem si drznil Slovenijo prikazati kot nekakšno oazo, ker si želim, da bi ostala tako zelena.
Gre za prvi del trilogije Na robu obzorja. Ste se že na začetku odločili, da boste pisali zgodbo v več delih, se je to zgodilo spontano? Ali ste med pisanjem te knjige že naredili načrt za zgodbeni lok nadaljevanja?
Ko sem se odločil, da bom napisal znanstvenofantastično romanco, sem pomislil, da bi bilo zanimivo ustvariti še križance med ZF in drugimi žanri, tako da bi bila druga knjiga kriminalka in tretja folklorna grozljivka. To je še zmeraj v načrtu, a sem kasneje ugotovil, da brez močnih elementov romance tudi v drugih dveh zgodbah ne bo šlo. Predvsem mi je zanimivo graditi ta svet in ugotavljati, kako bosta v njem delovala Frank in Julija.
Kako bi na kratko opisali vaša glavna junaka, Franka Beddoa in Julijo Perun?
Frank je inženir in arheolog, ki je nenadoma rekrutiran v trening za astronavte, čeprav ne ve točno, zakaj. Julija je policistka SOLARPOL-a, ki se po okrevanju na Zemlji želi vrniti nazaj v vesolje, a je pred tem prisiljena postati Frankova mentorica. Iskre se krešejo.
Vaš roman se deloma dogaja na Zemlji, deloma v vesolju, v breztežnostnem prostoru, na vesoljski postaji. Kako ste raziskovali vse te “teoretične” vidike vašega romana, ki jih je res ogromno, vse od natančnih opisov astronavtskega urjenja pa do razlage teorije Hermana Potočnika?
Predvsem z veliko branja znanstvene fantastike in nato še skozi poslušanje podkastov o astronomiji. Naj jih kar priporočim: ApolloLajka, Temna stran Lune in Universe Today.
Romanco med vašima junakoma bi lahko opisali kot “slow burn” romanco (razvija se počasi). Kako vam je uspelo tako dobro potencirati napetost med njima?
To je zahtevalo veliko dela in piljenja besedila in pri tem sem imel izdatno podporo. Najprej pri Lari Paukovič in njeni delavnici pisanja romanc na Cankarjevi založbi, kjer smo udeleženci veliko sodelovali in pomagali drug drugemu. K trdni in smiselni strukturi romance ter številnim detajlom je ogromno doprinesla urednica Helena Zemljič, potem pa se moram zahvaliti še testnim bralcem, in bralkam, ki so dali odlične povratne informacije. Seveda pa sem pred tem prebral in pogledal precej romanc.
Zelo pomembno vlogo v romanu ima poezija, pravzaprav skoraj ključno (brez kvarnikov). Frank in Julija obožujeta Keatsa, občudujeta Prešernov spomenik na njunem prvem zmenku. Kaj vam pomeni poezija?
V srednji šoli in potem med študijem angleščine sem bral veliko poezije, po tem pa je skoraj nikoli nisem več vzel v roke, čeprav znam nekatere pesmi še zmeraj na pamet. Zadnje čase pa sem segel po sodobnih slovenskih pesniških zbirkah, deloma tudi v pripravi na tretjo knjigo.
Katera znanstvenofantastična dela so vam bila morda za zgled pri snovanju knjige?
Kot zapišem na koncu knjige, sem med pisanjem večkrat razmišljal o nekaterih konkretnih delih. Deloma gre za knjige, ki sem jih prevedel, kot denimo Peščeni planet, Temelji in V orbiti, deloma pa tudi za sodobna dela, kot je serija knjig The Expanse in pa dela Andyja Weira. Nujno moram omeniti še Michaela Crichtona, saj me je eden od testnih bralcev opozoril, da sem si (prisežem nevede) izposodil sceno iz začetka Jurskega parka, povsem zavestno pa sem vključil nek koncept iz enega drugega njegovih romanov, ki ga ne bom omenil, da ne razkrijem preveč.
Se vam zdi, da žanr pri nas doživlja razcvet?
Ja, to vsekakor upam. Prav v teh dneh je poleg mojega romana izšlo še več drugih, denimo Zataknjeni v vezju Nike Nikolič, Oriol Jake Tomca in Kolesca harmonije Lenarta Zajca. In ZF ni edini žanr v vzponu: z romani Julije Lukovnjak, Jakoba Konde, Kaje Bucik Vavpetič in Domna Kodriča je vse bolj pester tudi fantazijski žanr, v delih Tomaža Kotnika pa dobivamo še grozljivke. Kriminalke so se v desetletju od izida Jezera tako ali tako že uveljavile kot domači žanr in smo celo že dobili prve bolj drzne literarne poskuse, kot je bila lanska zgodovinska kriminalka Aljoše Harlamova, Dohtar in Povodni mož.
Kateri del pisanja romana vam je predstavljal največji izziv?
Relativno hitro sem se lotil pisanja zaključnega dela s končnim razkritjem, saj nisem bil prepričan, če ga bom znal podati bralcu na razumljiv in zanimiv način – imel sem celo pripravljen tudi alternativni konec, če se ne bi izšlo. Ko sem bil enkrat s tem zadovoljen, pa me je še bolj zaskrbelo, kako napisati sceno z ljubljenjem, da ne bi bila kremž. To je bila tudi prva stvar, ki sem jo preveril pri vsakem testnem bralcu.
Vaš roman ima nadvse presenetljiv konec, na zadnjih nekaj straneh se zgodi zelo dramatičen preobrat. Lahko že kmalu pričakujemo nadaljevanje?
Ja, nadaljevanje že pišem. Frank in Julija se bosta vrnila in, kot sem prej omenil, bo zgodba imela elemente kriminalke, tako da bomo bolje spoznali tudi to Julijino plat. Načrt je, da bo roman zaključen v naslednjem letu, v 2028 pa trilogija. Najbrž bo vmes še kaka kratka zgodba iz tega sveta.
Katere tri knjige bi vzeli s seboj na samotno misijo v vesolje? Katere tri DVD-je?
Bom malo goljufal pri knjigah, saj bi vzel zbrana dela Srečka Kosovela, zbrana dela Williama Shakespearja in Fentabotove dnevnike Marthe Wells; pri filmih bi bil malo bolj živahen: Iztrebljevalec (Blade Runner), Prihod (Arrival) in Eurotrip.