O knjigi

Leta 1901 je viničar Franc Bratuša priznal, da je zadavil hči, ter nato s pomočjo žene razkosal truplo in ga sežgal v peči. S stegna naj bi si odrezal kos mesa, ga spekel in pojedel, ter bil zaradi tega sprva obsojen na smrt, dokler niso dve leti kasneje v Novem mestu prijeli tatico, ki ni bila nihče drug kot – Bratuševa hči. Zadeva je prerasla v pravosodni škandal, tako nemška kot slovenska skupnost pa sta primer v okviru mednacionalnih napetosti izkoriščala za medsebojna obračunavanja.  

Kalejdoskopsko zasnovani roman Stanke Hrastelj se navdihuje iz konkretnega zgodovinskega dogodka in čisto vsak lik je po svoje, v večji ali manjši meri zaznamovan z razvpitim primerom Bratuša – zdaj neposredno, kot preiskovalec, zdaj obrobno, kot opomba v zgrešenem srečanju dveh posameznikov. Sodobni ljudožerci pa ne žrejo več ljudi: goltajo vsebine, trgajo virtualna telesa, glodajo rečenice in domneve o ljudeh, dogodkih in stvareh, ki se jih največkrat sploh ne tičejo, a vseeno čutijo potrebo, da jih dodatno začinijo, prežvečijo, izbljuvajo v kloako kolektivnega gneva. Instant presoja, lapidarna obsodba in vzburjeni živčki že iščejo dalje, tipajo, šnjofajo, da izledijo vonj sveže krvi in zagrizejo v nov kos besednega mesa. Vprašanje, ki ga z Ljudožercem zastavlja Stanka Hrastelj, presega literarni okvir in se ugreza globoko v intimno in družbeno tkivo.