Može, arhivist in Jaz: sem: samo: slučajno: jaz

Potapljanje v globino Muckovega stvarstva je proces dela zasukalo v drugo smer. Na tem mestu bi želela dodati, da se v skupinski dinamiki le redko zgodi tako osvobajajoč, v vseh pogledih odprt in human ustvarjalni proces.

V središču, centru sveta ali vesolja je torej arhiv, shramba, ki katalogizira sledi že rečenega, zato da jih predaja prihodnjemu spominu, kot bi rekel Giorgio Agamben, zbirka dokumentov, na videz sicer urejenih in oštevilčenih, v resnici pa zaloga kaosa, na razpolago vsakomur, ki si upa seči vanjo. V tem prostoru se Možetova (in Muckova) drama (dobesedno) odvija kot palimpsest, kot hkratno in sprotno prepisovanje, praskanje, nalaganje in odpadanje plasti, kot preplet in vozlanje časov in pisav, dob in prostorov, resnic in fantazij, kot svitek svete knjige, ki je na istih mestih prepojena tako s krvjo kot spermo, tako z blagoslovljeno vodo kot s scalnico. Ta metempsihotična pisava je zdaj tekoča, zdaj poskakujoča, sinkopirana, reproducira znane, pritlehne, razumljive jezike in izumlja svoj, nadjezikovni jezik oziroma govor v nastajanju, sledeč misli Antonina Artauda, da je vsak pravi jezik nerazumljiv.