O knjigah

Osebno 

To ni ena tistih modernih knjig, ki ti bo lagala, da zmoreš vse sam, da si lahko zaželiš karkoli in vesolje ti bo izpolnilo sanje. Prav tako te ne bo slepila, kako je dovolj, da se le spomniš travm iz otroštva in življenje postane tropska plaža. Ne bo ti priporočala čudežnih receptov, od hoje po Caminu in žerjavici, pa rituala ajavaske, odkrivanja prejšnjih življenj, šamanizma, feng shuija do desetdnevnega klečanja pri budistih – četudi je Miha vse to med pisanjem te knjige poskusil in opisal. To je knjiga o odnosih. O razumevanju, poslušanju in pogovarjanju. Knjiga o bližini in o tem, kako jo ustvarjamo. Kako se zbližujemo in oddaljujemo, kako smo ujeti v nevidni ples in se sploh ne zavedamo, da smo mnogokrat le lutke na nitih naših prednikov in okolja.

Kralj ropotajočih duhov

Kralj ropotajočih duhov je eden najboljših, predvsem pa najbolj duhovitih slovenskih razvojnih romanov. Smo v sedemdesetih letih, v alpskem industrijskem mestecu, najstnik Egon pa se bojuje z mamo, kraljico drame, z versko blazno babico in s sadističnim učiteljem telovadbe. Življenje mu lajšajo predvsem prijatelj Fric, nenehno zakajeni sosed Roman in stric Viktor, voznik tovornjaka, poln življenjskih modrosti

Otroštvo

Otroštvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajočih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj … resničnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki iz dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«