Anton Špacapan in Francesco Tomada

Anton Špacapan Vončina se je rodil leta 1975 v Šempetru pri Gorici in že od zgodnjih let deluje med Slovenijo in Italijo. Je ilustrator, kipar, scenograf in navdušen zbiralec odvečnega materiala, ki ga reciklira v umetniške izdelke. Kot scenograf – včasih podpisan z italijaniziranim priimkom Spazzapan – je sodeloval pri številnih (predvsem italijanskih, a ne samo) filmskih projektih, med katerimi so Poslednji Zilnik (Slovenija, 2009), Drevo (Slovenija, 2014), Heretik Menocchio (Italija, 2018) in številni drugi. Leta 2013 je prejel vesno za scenografijo v filmu Zoran, moj nečak idiot (italijansko-francosko-slovenska koprodukcija), leta 2025 pa zlato areno za scenografsko delo v zgodovinskem dokumentarcu Fiume o morte! (hrvaško-italijansko-slovenska koprodukcija).

Francesco Tomada, pesnik, rojen leta 1966, živi v Gorici. V Trstu je študiral biologijo in biokemijo ter ju kmalu začel poučevati na eni od goriških srednjih šol, kjer dela še danes. Pisati je začel v zgodnjih devetdesetih in veliko pozornosti pritegnil s pesniško zbirko L’infanzia vista da qui (Otroštvo, videno od tu, 2005), za katerega je dve leti kasneje prejel prestižno državno nagrado Beppe Manfredi za najboljši prvenec. Tudi njegove kasnejše pesniške zbirke so bile deležne nemalo nagrad (nagrada Mesta Salò, Litorale, Baghetta, Osti, Gozzano, Percoto – če jih naštejemo le nekaj). Slovenski publiki se je prvič predstavil v Medani leta 2006 kot gost Dnevov poezije in vina. Njegova poezija je bila prevedena v številne jezike (francoščino, nemščino, španščino, grščino, …), prek revijalnih objav tudi v slovenščino.